16.6.17

ponoči zaspim v ljubezen

ponoči včasih zaspim v ljubezen.
na daljnem otoku za dva
z obliko sanj,
skrit
pod baldahinom iz belih oblakov,
se pogled, ki diši po sivki,
na postelji iz cvetov sončnic
utaplja v črnih očeh,
ki nimajo dna.
brez besed
govorita jezika,
plešoča v ritmu bitja srca,
pod nebom,
kjer nespeča luna
brenka ciganske romance
na zlatolase strune kitare.
poljubi na vratu
kot drobni nemi metulji
drhtijo na slanih stezicah,
ko se selijo na jug,
da preženejo mraz,
kakor ptica pred zimo
(v sen padajo
modre cvetke spominčic).
življenje se preliva
kot nektar vrtnic,
kot pena valov,
in se pne
z razprtimi rokami
v vrtove zvezd.
in vseskozi
v mislih,
besedah,
dejanjih,
v solzah in smehu,
v dajanju in jemanju,
enake kretnje dveh duš.
morda sta nekje med sipinami
na začetku in koncu časa
bila in spet bosta
eno,
ne dva?

ponoči včasih zaspim v ljubezen.
zjutraj umrem z nasmehom,
da bi se znova
rodil v noč.

© Aleks 2017

 
Creative Commons License
Ta blog je licenciran s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 3.0 licenco
Fotke so z neta.